ŠRILANKA 2. del – Potovanje v poletnih mesecih

Ta članek je sestavljen iz treh delov: Šrilanka I. del  | Šrilanka II. del | Šrilanka III. del

Potopis primeren za popotovanja od meseca Maja do konca Septembra

Sicer večina ljudi rada pobegne na toplo v zimskih mesecih in se izogne mrazu in snegu. Seveda pa si nekateri lažje privoščijo dopust poleti in v nasprotju s pogostim mnenjem lahko tudi takrat doživimo čudovito popotovanje po Aziji.

Okoliška letališča kot so Benetke, Milano, Munchen, Dunaj in Zagreb pogosto nudijo ugodne lete na Šrilanko, občasno pa se najdejo tudi akcije z Etihad in Turkish airlines z Ljubljane. Ovir torej ni tako, da je čas da napolnimo kovček ali pa nahrbtnik in se odpravimo na pot.

V nadaljevanju najdete opis poti katerega smo opravili konec meseca junija s kombijem, seveda pa so dodane tudi informacije v kolikor potujete z javim prevozom.

Šrilanka

II. del: Na pot v poletnih mesecih

Bloger: ANJA SEKALO

1. Dan: LETALIŠČE – NEGOMBO

Po skorajda celodnevne popotovanju je letali končno zavilo v velikem loku in skozi okno smo zagledali Šrilanška tla. V zraku je poplesavala meglica, najbrž posledica vlage. Še par minut in pristali smo na mednarodnem letališču Bandaranayke. Čeprav je povsod navedeno, da je letališče v Colombu se v resnici nahaja cca 1h vožnje od Colomba in le 15 minut od bližnjega mesteca Negombo.

Ker je bil pristanek popoldanski, smo se odločili, da preostanek dne preživimo v Negombu. Na letališču nas je pričakal šofer in nas zapeljal do našega Guest Housa. Izbrali smo namestitev v bližini Lewis place ulice, saj je ta lokacija najboljša. Cene v Negombu so zelo raznolike in sam kraj spada med cenejše destinacije na otoku. V povprečju za sobo z sprejemljivim standardom čistoče odštejete od 4000/= naprej. Naša dvoposteljna soba s klimo, zajtrkom in odlično lokacijo nas je stala 6500/= na sobo na noč.

Pot z javnim prevozom: Najbolje je do Negomba vzeti tuk tuk (lokalni trokolesni taksi) ali pa navaden taksi. Avtobusna postaja je cca 10-15minut hoje od letališča v smeri Negombo.

2. Dan: NEGOMBO – KANDY

Jutro smo otvorili navsezgodaj in sicer ob 5.30 z obiskom znamenite ribje tržnice v Negombu. Po dolgi noči in trdemu delu se pisane ribiške brake vrnejo v zaliv in doživite lahko eno izmed najbolj zanimivih ribjih tržnic na otoku. Nas so predvsem prevzele ogromne tune, katerih je bilo na pretek. Ulov je zajel tudi nekaj mant, morskih psov in obilico manjših rib. Sama tržnica je živahna, polna vzklikov barantanja in seveda hitenja, saj je potrebno ribe naložiti v ohlajene mini tovornjake in jih razpeljati po otoku, tako da lahko ljudje na tržnici kupijo že zjutraj svežo ribo, ki je bila ulovljena ponoči. Eden izmed naše ekipe je od ribiča celo odkupil par zob morskega psa, zelo unikaten suvenir. Sicer smo imeli občutek, da nas bo vonj rib spremljal skozi celoten dan, ampak je bilo definitivno doživeti jutranji ulov in nepozaben pogled na jato pisanih ribiških ladij.

V kolikor se na tržnico odpravljate sami priporočam, da se prejšnji dan dogovorite s tuk tukom (lokalni trikolesni taksi), da vas zjutraj počaka pred hotelom in zapelje do tja, saj je ob teh urah težko dobiti prevoz.

Po obisku tržnice smo se vrnili v hotel na zajtrk in nato krenili na pot. Naša prva postojanka je bila Pinnawala. Namesto znamenite slonje sirotišnice, ki dandanes to več ni, saj je pod okriljem Zoološkega vrta, smo se odločili za obisk Millenium elephant Fondacije (2000/=). V povprečju tu prebiva okoli 8-10, slonov. Ker tij niso v lastništvi MEF jih morajo na željo lastnika vrniti za parade in podobne obrede, ko dela ni pa sloni uživajo v reki, dobri hrani in čudoviti oskrbi.. Sicer mnogi še vedno nosijo verige, ampak minimalno možno količino, ki slona ne moti in to na željo lastnika, MEF namreč nima pravice odstraniti verig. Se pa vseeno zelo trudijo, kot recimo da so verige zamenjali z posebnimi bombažnimi »zapestnicami«. V izgradnji je tudi ograda za prosto gibanje, ki je deloma že končana, tako da se lahko tam prosto gibajo. V času našega obiska so bile ježe slonov še dovoljene, seveda samo na golem hrbtu, ježa traja maksimalno 5 minut in število jež na slona je zelo omejeno. Žeja MEF je, da bi lahko ježe popolnoma ukinili a ker so turisti edini vir dohodka za vzdrževanje slonov to trenutno še ni mogoče, ponujajo pa čudovit program Sprehod s slonom, s katerim se lahko podpre tranzicijo v zatočišče brez jahanja. Za nas je bilo definitivno najbolj zabavno umivanje slona v reki s kokosovimi orehi. Tu smo naročili tudi kosilo – Riž in kari.

Sledila je vožnja do Kandya. Na poti smo se ustavili na kosilu v lokalni restavraciji, kjer smo si privoščili lokalno jed po imenu Nasi goreng.

Po prihodi v Kandy smo si najprej ogledali kulturni šov (1000/=), kjer vam domačini prikažejo plese in tradicionalno glasbo, ki je še dandanes v uporabi. Definitivno je bil najboljši del predstave n koncu demonstracija vragolij z ognjem. Neverjetno kaj vse zmoremo ljudje s pravo mero koncentracije.

V večernih urah, natančneje ob 18.30 ko se začne njihov obred imenovan pooja smo se odločili dan zaključiti z obiskom templja Budinega zobu (1500/=), enega najpomembnejših budističnih templjev na svetu. Čeprav je bila gneča ogromna, nas je tempelj vseeno prevzel s svojo posebnostjo in drugačnostjo. Za vse tiste, ki ne želijo plačati vstopnine naj povem, da se plača samo vstop v glavno stavbo park in manjši templji pa so brezplačni. Tako smo zaključili naš drugi nepozaben dan.

Pot z javnim prevozom: Avtobus iz glavne postaje v Negombu do Kegalle (cca 2,5h) / Tuk tuk do Millennium fondacije (povratna vožnja 1200/= – 1500/=) cca 15min v eno smer / Avtobus Kegalle do Kandya (cca 1,5-2h)

3. Dan: KANDY – NUWARA ELIYA

Čas v aristokratki prestolnici otoka je hitro minil in krenili smo proti hribom, pripravljeni, da se temperature malce spustijo. Odpravili smo se proti Nuwara Eliyi.

Naša prva postojanka je bil slap po imenu Ramboda, ki je visok cca 100. Tu so uredili dobro pozicionirano razgledno točko, ki nudi dih jemajoč pogled na naravo. Po krajšem postanku pri razgledni točki smo se zapeljali malce naprej skozi tunel (ki naj bi bil najdaljši tunel na otoku) in se nato ustavili, saj smo se želeli okopati v zgornjem delu slapu. Do samega mesta, kjer se lahko okopate vodijo stopnice in sam vzpon traja cca 20minut počasne hoje. Na cesti je na dnu stopnic blagajna, kjer se plaža vstopnino (50/=), tako da je to jasen indikator, kje začeti z vzponom. Malo smo se prepotili in nato prispeli do tolmuna, kjer se je kopala peščica domačinov in se jim pridružili v prijetno hladni vodi.

Po prijetnem oddihu smo nadaljevali pot in se ustavili v Blue Fields tovarni čaja kjer smo si od blizu pogledali postopek pridelave svetovno najbolj priljubljene pijače – bi kdo skodelico? V tovarniški trgovini je med drugim možna brezplačna degustacija in nakup, seveda smo to izkoristili.

V času kosila smo prispeli v Nuwara Eliyo. Najprej smo si privoščili nekaj za pod zob v eni izmen lokalnih restavracij po imenu »Milano«. In se nato odpravili raziskovati mesto. Najprej smo se sprehodili po samem mestu, kjer me je definitivno najbolj navdušila pošta in Grand hotel, ter končali naš ogled pri vratih za park Viktorija. Sam park (300/=) ni ogromen, tako da se ga da ogledati v cca 1h, je pa definitivno zanimiv in skriva ogromno nenavadnih rož in rastlin. Člani ekipe so se počasi naveličali, tako da smo krenili proti jezeru, mimo konjskega dirkališča, ki je bilo prazno do Gregory jezera (200/=). Mnogo ljudi mi je reklo, da jih spominja na Bled in mogoče res malo ampak manjka znameniti otoček. Samo jezero je zanimivo zaradi številnih konjev in ponijev, ki se pasejo okoli njega in lično urejene pešpoti. Tu smo preživeli kar nekaj časa in resno razmišljali, da bi se z labodjimi pedelini zapeljali po jezeru a je postalo prehladno. Vem, ne morete verjeti, da je postalo zvečer hladno na Šrilanki. Odločili smo se, da si privoščimo večerjo v restavraciji, katera je poleg jezera in je narejena s tovornjaka – zanimiva ideja. In se nato odpravili v naš hotel. ŠE en dan poln zanimivosti in dogodivščin.

Pot z javnim prevozom: AC avtobus z glavne avtobusne postaje do Nuwara Eliye cca 2,5h (Lahko se ustavite pri tovarni čaja in potem ujemate naslednjega do mesta, sedežev najbrž ne bo)

4. Dan: NUWARA ELIYA – ELLA

Jutro smo izkoristili za obisk parka Viktorija (300/=) v centru Nuwara Eliye. Sličen pak poln zanimivih rož in ostalih rastlin in res prijeten jutranji sprehod. Mogoče je bila najbolj zabavna zadeva tu opozorilna tabla z napisom naj se obiskovalci obnašajo spoštljivo in primerno, pojasnjeno nam je bilo, da je to namenjeno predvsem parom. Torej brez držanja rok in poljubljanja v parku prosim! Namesto kosila smo se sprehodili po mesu in pri različnih majhnih lokalnih restavracijah kupili raznolike rotije in samose.

Odločili smo se, da se vkrcamo na vlak proti Elli ob 12.40, kar je pomenilo, da bomo v Ello prispeli okoli četrte ure popoldan. Na poti z vlakom se nam je odprl pogled na hribovje pokrito s čajnimi plantažami in zanimiv visokogorski svet. Najvišja točka, ki jo doseže vlak je 2000m nadmorske višine. Moram reči, da je kar prijetno pihljalo, tako da dolgi rokavi nikakor niso bili odveč. Definitivno je tale vožnja z vlakom nujna, nepozabna in dih jemajoča izkušnja.

Po prihodu v Ello smo prosili našega voznika, da nam rezervira poln ayurvedski tretma z masažo in olji, saj je Ella znana ravno po tem. Moram reči, da je masaža res malce posebna, saj so olja ajurvedska, torej zeliščna, katerih vonj bi znal koga motiti, sama masaža pa me je spominjala bolj na nekaj športnega, kot pa sproščujočega. Ampak to je tudi bistvo ayurvede, da naj bi bil nek učinek in ne le »božanje«. Na trenutke je zadeva nekoliko intimna, česar mogoče nismo navajeni a tako pač je. Sama masaža je bila večini všeč, vsi pa smo se zabavali v lahko bi rekla zeliščni savni. Nikoli si ne bi mislila, da si bom v tej vročini privoščila savno a je prijala. Sam tretma je bil glede na dolžino cenovno primeren in misim, da se je izplačalo (4000/=). Sledila je večerja v restavraciji po imenu Dream Caffe, kjer so imeli odlično tuno in nato nočitev, saj smo morali nabrati energijo za naslednji dan.

Pot z javnim prevozom: Najprej morate s Tuk tukom iz centra Nuwara Eliye do železniške postaje Nano Oya. Od tam imate nato več vlakov dnevno do Elle (Odhodi vlakov: 08:54  / 12:40 / 14:45 / 15:50). Lahko pa iz centra Nuwara Eliye vzamete avtobus do Elle, vendar so ti redkejši.

5. Dan: ELLA – ARUGAMBAY

Za današnji izziv smo si zadali vzpon na Hrib imenovan »Ella Rock«. Ella rok je dejansko znan klif, lociran visoko nad vasico Ella, ki nudi nepozaben razgled na čudovito okolico. Sama pot je dolga približno 8km in srednje zahtevna. Mi smo ta pot tja in nazaj porabili malo več kot 4 ure.

 Z vasice smo zavili proti železniškim tirom in pot nadaljevali po tirih, nekaj česar v Sloveniji ne bi počeli, tu pa se zdi, da se ljudje kar pogosto sprehajajo tu. Čeprav so vlaki dokaj glasni se jih včasih ne sliši, tako, da bodite med hojo pazljiv, domačini vam bodo z veseljem zaupali urnik, kdaj pričakovati vlak. Da se najeti tudi lokalnega vodiča za cca 1500/= a mi smo se na pot odpravili kar sami. Železniški tiri so nas vodili do postajališča Kithaella. Za postajališčem smo zavili na drugo pot, ki je vodila levo, najprej prečkali most, ki pelje čez reko in se nato počasi prebili po potki, ki vodi v hrib med bujnim rastlinjem. Tu so se začeli tudi zelo slabo vidni modri smerokazi. Po krajši hoji je rastlinje zamenjal nasad kavčukovcev, kar je bila definitivno zanimiva izkušnja. Sledili smo poti, ki je vodila v hrib, sicer ni bila zelo dobro označena a se da. Po cca malo več kot dveh urah hoje smo prispeli do vrha razgledne točke in pred nami se je razprostrl nepozaben pogled na čajne plantaže in okoliško gorovje. Definitivno več kot vredno vsakega napora. Ne pozabite s seboj vzeti zadostno količino vode in bodite pazljivi v kolikor je teren spolzek. Nekaj časa smo preživeli na vrhu in se nato po isti poti odpravili nazaj.

 V Guest housu smo si privoščili še zadnji tuš in se nato odpravili naprej proti našemu naslednjemu cilju Arugambay, kamor smo prispeli v večernih urah.

Pot z javnim prevozom: Najprej se z avtobusom odpravite iz Elle do Wellawaye, kjer nato prestopite na avtobus do vasice Potuvil. S Potovila se morate nato s tuk tukom odpraviti bo plaže Arugam Bay.

6. Dan: ARUGAMBAY

Arugam Bay je majhna, pretežno muslimanska vasica cca 4km južno od “mesteca” če temu lahko tako rečemo, Pottuvil. Tradicionalno so se v tem območju preživljali z ribištvom, kar počnejo še dandanes, a turizem počasi postaja eden izmed najpomembnejših virov prihodka. Sama plaža Arugam Bay je najbolj znana po svojih fantastičnih točkah za surfanje, med katerimi je najbolj popularen predel ‘Main Point’. Mi se sicer nismo poslužili surfanja, smo pa z veselje opazovali vse, ki so bili dovolj pogumni in zajahali valove in poležavali na plaži. Tu je tudi ogromno surf šol, tako da z lahkoto poiščete dobrega inštruktorja, ki vam bo pokazal, kako tudi vi lahko postanete pravi deskar.

Sicer nismo surfali smo se pa pozno popoldan odpravili na izlet do Krokodilje skale in jezera v katerem smo lahko videli čisto prave krokodile, ki so bili na naše presenečenje res ogromni (Pozor, napadi niso pogosti a je ravno septembra 2017 eden izmed turistov umrl, zato se odsvetuje samostojno sprehajanje v bližini jezera). Na izlet smo se odpravili kar z lokalnim tuk tukom, tu domačini to imenujejo tuk tuk safari (3500/= na vozilo – max 3 potniki). Na žalost nismo imeli sreče, da bi videli divje slone, se pa pogosto, po pripovedi domačinov zadržujejo v tem območju. Videli smo tudi ogromno raznolikih ptic in seveda čudovito naravo. Za to aktivnost smo porabili malo več kot 2h.

Sledila je večerja, seveda smo si privoščili kopico morske hrane (nekje v povprečju 1200/= na jed). In nato nočitev v pričakovanju naslednjega dne.

Pot z javnim prevozom: Na izlet se lahko odpravite s tuk tukom (3000/= – 4000/=) ali pa najamete scooter, v povprečju so cene najema okoli 1500/= na dan. Po zakonu je potrebno začasno lokalno vozniško dovoljenje za vožnjo.

7. Dan: ARUGAMBAY – KANDY

Čas tako hitro mineva mi pa želimo videti vse in čeprav v povprečju porabimo malo več kot 3 ure za 100km se definitivno izplača. Po zajtrku, kjer so nam postregli s svežim mango sokom, rotiji in pol sambol (kokosova solata?! Ne vem kako bi to poimenovala v slovenščini), vade (narejeno iz leče) in omletami, smo se preko Potuvila odpravili proti Kandyju. Danes smo imeli v načrtu manjši obvoz, saj smo želeli obiskati območje, kjer živijo Šrilanški staroselci Veddhe. Seveda se zavedamo, da je dandanes to bolj šov za turiste, kot karkoli drugega, a nas je vseeno zanimalo.

Ob prihodu v vas Dambana so nas pozdravili domačini oblečeni v tradicionalna oblačila. Njihovi predniki naj bi poselili to območje cca 10.000 let pred našim štetjem, tako da je zgodovina zelo bogata in raznolika. Morem reči, da so nas s svojim izgledom is staro lovsko opremo res popeljali v preteklost. Pokazali so nam različne načine lova, se znamo sprehodili po džungli in prikazali kako so izgledala bivališča, ter skupaj z nami pripravili kosilo. Po kosilu smo doživeli še predstavo njihovih tradicionalnih plesov. Res zanimiva, čeprav seveda turistična izkušnja ampak nas to ni motilo.

Sledila je vožnja proti Kandyju, da malce razbijemo pot in nočitev.

Pot z javnim prevozom: Vzeti boste morali tuk tuk do Potuvila, nato avtobus do Monagagale, kjer predopite na avtobus do Mahiyanganaye. Od tam se splača s tuk tukom na obisk vasi in nati nazaj do Mahiyanganaye, ter avtobus do Kandya. Z javnim prevozom je tale pot zelo dolga in naporna, tako da priporočam, kar direktno pot do Kandyja, po navadi je potrebno do Ampare, prestopiti in nato naprej.

8. Dan: KANDY – SIGIRIYA

V Kandyju oziroma natančneje v Peradenniyi seveda nismo mogli izpustiti znamenitega botaničnega vrta, kjer je med drugim tudi Tito posadil drevo. Sam vrt meri cca 60 hektarjev, kjer se lahko brez problema sprehajate par ur. Najbolj so nas navdušili palmini drevoredi, orhideje in bambus iz Burme, ki je eden največjih vrst na svetu. Privoščili smo si zgodnje kosilo (Bufet) v kafeteriji in plačali 990/= po osebi. Seveda je bila hrana v lokalnem stilu.

Na žalost je čas minil zelo hitro in krenili smo na pot. Sledil je postanek v enem izmed Zeliščnih in začimbnih vrtov, kjer smo se naučili veliko o tukajšnjih rastlinah, začimbah in zeliščih, ter seveda tradicionalni ayurvedski medicini. Najboljši del pa je bil definitivno demonstracija ayurvedske masaže.

Dan smo zaključili z obiskom zlatega kamnitega templja Dambulla (1500/=). Kamniti strop je prekrit s freskami, ki izhajajo iz budistične mitologije in pripovedujejo zgodbe o preteklih rojstvih Bude. Samo muzej tu premore največjo zbirko Budinih kipov na otoku. Najstarejše okostje, ki so ga našli v okoliških jamah pa je staro cca 2700 let. Po stopnicah smo se povzpeli do glavnega vhoda v tempelj, kjer so nas pričakali lačni psi, katere smo seveda nahranili s piškoti z nahrbtnikov in radovedne opice, katerim smo se rajši izognili. Sam tempelj je bil zanimiv in drugačen od vsega, kar smo videli poprej. Sam vzpon, obisk in povratek vam vzame cca 1,5h. Sledila je cca 20 minutna vožnja do Sigiriye, odličen kottu roti v restavraciji Chooties in nočitev.

Pot z javnim prevozom: Lokalni avtobus iz Tržnice v Kandyju do Perradeniye in nato isti avtobus nazaj do glavne avtobusne (v bližini železniške postaje) od tam avtobus do Dambulle in nato Tuk Tuk do Sigiriye. Pri zeliščnih vrtovih ni glavnih postajališč, vendar lahko poskusite izstopiti in nato ujeti naslednji avtobus naprej, vendar sedežev najbrž ne bo.

9. Dan: SIGIRIYA

Naša prva postojanka danes bo Sigiriya. Sigiriya je 200m visoka skalnata utrdba in arhitekturna mojstrovina. V petem stoletju je tukaj kraljeval kralj Kasyape. Že na samem vhodu nam je bilo takoj jasno zakaj toliko ljudi obišče to mogočno skalo. Po stopnicah smo se počasi vzeli proti vrhu in morem reči, da sam vzpon ni bil zelo naporen, smo pa imeli srečo, da je bilo malce oblačno. Na poti smo opazili opozorilne table za divje čebele, ki ob hrupu rade napadejo in navodila, kako se zaščititi. Malo te sicer stisne a si že na poti, tako da nimaš izbire in nadaljuješ. Prva stvar, ki me je res navdušile so bili ostanki fresk v katerih je kralj upodobil svoje priležnice/žene, katere je zbral s celotnega sveta, mimo stene »ogledala« zaradi refleksivnega videza, smo prilezli, do prve ploščadi in se nato po ozkih in ne preveč varnih stopnicah mimo levjih šap povzeli do vrha. Definitivno je bilo vredno vzpona! Naj pe omenim, da je Sigiriya na UNESCO seznamu svetovne dediščine.

V popoldanskih urah smo se zapeljali do bližnjega Nacionalnega parka Mineria. Napočil je čas za enkratno dogodivščino – Safari. Vkrcali smo se v pravi offroad jeep in odpravili na pot. Vožnja je bila res divja in poskočna, a zelo zabavna. Kar hitro smo naleteli na zanimive ptice, videli smo orla, kačo, ogromne črede bivolov in sive lisice. Ko smo prispeli do ogromnega jezera (katero je umetno) nas je tam pričakala čreda 80ih slonov. Tega se res ne da opisati z besedami. Videti živali v divjini je enostavno nekaj nepozabnega.

Večer smo preživeli v Sigiriyi.

Pot z javnim prevozom: Do Sigiriye se odvisno od lokacije nastanitve lahko sprehodite peš ali pa zapeljete s tuk tukom. Za obisk nacionalnega parka morate najeti jeep z voznikom.

10. Dan: SIGIRIYA – ANURADHNAPURA – MIHINTALE - TINCOMALEE

Šrilanka je znana po svojih antičnih mestih in starodavnih prestolnicah, tako da smo morali definitivno obiskati vsaj eno. Odločili smo se za Anuradhnapuro (3700/=) katera je znana po dobro ohranjenih ruševinah starodavne šrilanške civilizacije iz 4 stoletja pred našim štetjem. Je tudi del Unescove dediščine. Odločili smo se, da najamemo lokalnega vodnika (2500/= na skupino – če je manj ljudi bo cena nižja) in da nam ta obrazloži zgodovino in da si seveda bolje predstavljamo, kaj vidimo.  (Če se želite izogniti visoki vstopnini obstaja tudi opcija parih templjev, ki jih lahko obiščete za cca 300 rupij – cca 3-4 templji)  Obiskali smo drevo Sri Maha Bodhi, ki je najpomembnejše budistično dreveso na svetu, steno Ruwanweliseya, ruševine Thuparama, samostan Jetavanarama, samostan Abhayagiri, zakladnico Ratnaprasada, Brazenovo palačo in seveda arheološki muzej.

Ker smo imeli danes kulturno zgodovinski dan smo se zvečer ustavili še v kraju Mihintale (500/=), ki velja za zibelko Šrilanškega budizma. Tu smo pričakali res nepozaben sončni zahod in se nato vrnili v naš hotel, kjer smo pojedli večerjo, »chicken fried noodles«, ena naših najljubših jedi na tem popotovanju.

Pot z javnim prevozom: Tuk tuk do Dambulle, nato avtobus Dambulla – Anuradhnapure. Tu se splača znamenitosti obdelati s tuk tukom. Med Anuradhnapuro in Mihintale vozi tudi avtobus, a ker je samo 13km, se včasih izplača vprašati kar tuk tuk koliko bi računal, če se vključi še to.

11. Dan – 13.Dan: TINCOMALEE

V Trincomalee smo se namestili na plaži Upavelli in tu preživeli 3 dni dobesedno s pijačo v roki na plaži in uživali v soncu. Sanjske tropske plaže, pesek, palme, topel ocean, kaj bi želeli več’ Možgani so res odšli na off in čas je bil za sprostitev.

Za tiste željne avanture je v tem predelu možen tudi obisk otoka, kjer se snorkla po imenu Pigeon island (Vstopnina 3500/= + prevoz z barko odvisno od dogovora), ali pa ogled kitov in delfinov (6000/=). Obišče se lahko tudi naravne termalne vrelce, hindujski tempelj in naravno pristanišče.

Pot z javnim prevozom: Če želite obiskati okoliške znamenitosti je najbolje, da najamete tuk tuk za lokalne relacije. Max 100/= na kilometer.

14. Dan: TINCOMALEE – LETALIŠČE

Na žalost je napočil naš zadnji dan na otoku in čas je bil da prepotujemo celoten otok, vse do zahodne obale in letališča v Negombu. Vožnja je bila dolga z vmesnimi postanki a je minila dokaj hitro saj smo bili zaposleni z deljenjem vtisov o tem našem čudovitem popotovanju.

Stvari, ki so nas najbolj navdušile na tem potovanju so bili sloni, Sigiriya, tempelj v Kandyju in vožnja z vlakom. Seveda ne smemo pozabiti tudi na čudovite plaže. Ljudje tu so bili zelo prijazni in ustrežljivi, ter vedno z veseljem pomagali, če je bilo to potrebno. Tako, da domov definitivno odhajamo s pozitivom vtisom o Šrilančanih. Stvar na katero smo se zelo težko navadili je kako gre vse počasi… prevoz, postrežba v restavracijah, vedno si res vzamejo čas. Tu se res vidi, kako smo mi navajeni vedno in povsod hiteti. V negativnem smislu, če se lahko tako izrazim, pa so nas presenetile cene, saj je Šrilanka mnogo dražja od sosednjih Azijskih držav. Sicer se še vedno da potovati ugodno, je pa vse definitivno dražje, kot bi človek pričakoval. Tudi vstopnine tu so dokaj visoke o to smo vedeli v naprej.

Domov se opravljamo z obilico nepozabnih spominov, novih odkritji in avanturističnih doživetji. Definitivno bi priporočili Šrilanko vsakemu, še posebej pa tistim, ki se prvič odpravljajo v Azijo, saj je ta otok popoln za prvi obisk, ravno dovolj kaotičen a v nekaterih pogledih še vedno blizu temu kar poznamo.

Cenovno smo v povprečju v notranjosti plačali 6500/= za dvoposteljno sobo s klimo in zajtrkom, na obali pa 7500/= direktno na plaži. Povprečna cena obroka je bila med 700/= in 1300/= na osebo. Voda 1,5l 70/=-90/=. Pivo med 350/= – 600/= (odvisno ali alkohol prodajajo legalno ali ne saj so davki visoki).

Pot z javnim prevozom: S Trincomalee do Colomba se lahko bodisi odpravite z lokalnim avtobusom ali pa vlakom. Avtobusi se odpravijo prosti prestolnici večkrat na dan vendar svetujem odhod v jutranjih urah. Vlak gre po navadi 2x na dan, pomembno je da preverite dan pred odhodom, če to še vedno drži.

Ta članek je sestavljen iz treh delov: Šrilanka I. del  | Šrilanka II. del | Šrilanka III. del