NEPAL – oreh med Himalajo in Indijo

Istanbulsko letališče je vrvelo od življenja. Neskončne množice ljudi iz vsega sveta so se premikale v vseh smereh. Do leta v Katmandu je manjkalo še kar nekaj časa in ni bilo drugega, kot da se človek sprehodi po neskončnih dvoranah. Tu ga pričaka tudi prekrasna turška slaščica ratluk. Taka prava z kopico pistacij v sredini. Zadeva je draga kot žafran. Na srečo pa jih ponujajo tudi na pokušino….. v vsaj desetih trgovinah. Pa človek hinavsko naredi nekaj krogov po letališču, češ da poizkusi, kje imajo boljše. Na koncu se jih prenaje praktično do konca in ne more več. Toliko….

Nepal

Oreh med Himalajo in Indijo

Bloger: JANEZ MIHOVEC

Položaj v Katmanduju (Nepal) je precej drugačen. Letalo pristane na letališču, ki je še najbolj podobno kokošnjaku. Takoj ob izhodu  se začne tretji svet. Katmandu leži sredi nekdaj rodovitne doline, kjer se s Himalaje steka kopica rek. Še pred stoletjem je bilo to manjše mesto, sedaj pa je preraslo v metropolo tretjega sveta. Pravzaprav je to zlitje treh kraljevskih mest: Katmanduja, Petala in Bhaktapurja. V nekakšnem konglomeratu prašnih ulic, na pol zgrajenih  in na pol porušenih zgradb reci in piši živi skoraj šest milijonov ljudi.Leta 2015 je mesto prizadel silovit potres. Imel je bojda 7.9 stopenj po Richterju. Kakšnih posebnih posledic potresa pravzaprav nisem opazil. V zgodovinskem centru mesta se je porušilo nekaj templjev iz opek, nekaj zgradb je podprto s tramovi in to je to. Vse ostalo je ostalo kot je bilo že prej: mesto v nastajanju in propadu.

Za zahodnjaka  v mestu ni težko. Če imaš denar. V centru je nekaj ulic sorazmerno urejenih. Tu se najde vsakovrstno gorniško opremo, čisto spodobne restavracije, kjer se ni bati drugače vseprisotne diareje. Hostli so pravzaprav čisto spodobni.Za domačine je vse skupaj en sam velik boj za obstanek. Pred prihodom sem nekako pričakoval standard kot ga človek pričakuje v Indiji, pa na žalost ni bilo tako. BDP na prebivalca znaša morda 40% indijskega. Pa že tam na ulici ni videti kakega posebnega blagostanja. Nepal je v veliki meri hindujska država z množico bogov. Hinduizem se v veliki meri prepleta z budizmom, ki se je v Indiji in Nepalu pravzaprav razvil, se nato umaknil hinduizmu na Tibet in se od tam spet vrnil nazaj v Nepal. Vsepovsod po mestu je kopica templjev ter budističnih pagod, za povrh je v mestu še nekaj kristjanov in muslimanov, ki s svojo agresivnostjo in odtujenostjo od lokalnih navad povzročajo samo zmedo. Lahko bi se reklo, da ti dve monoteistični verstvi spadata v Nepal približno tako kot sedlo na kozo. Pri najboljši volji pač ne…..

V Nepal človek pride zaradi tega ker hoče videti Himalajo. Uro in pol traja, da se zdelani avtobus izvije iz velemesta in tu se končno začne podeželje. Sto kilometrov vožnje po kolovozih do začetka treka okrog Manasluja traja cel dan. Zvečer pridemo mimo neskončnih polj do izhodišča ob reki Ghandaki. Konec prevoza je prava odrešitev. Avtobusi so narejeni za lokalne prebivalce, ki merijo v višino kakih 160 cm. Tako si ves čas kot v nekakšni prenatrpani konzervi.

Trek so odprli šele v 90-tih letih in je kot takšen obdržal še precej tiste svoje prvinskosti. Lokalci so še vedno takšni kot so bili nekdaj. No skoraj. Mulci že znajo reči in požicati “čoklat”, vsi pa imajo že pametne telephone. Pravzaprat smo zahodnjaki v tej skriti dolini reke Gandhak vir napredka in denarja. Nekaj se že trudijo s cesto, preko reke je speljanih na desetine visečih mostov, šole funkcionirajo. Za povrh pa je v vaseh zraslo cel kup trgovinic, mini hotelčkov in lodžev. Napeljali so vodovod, dobili elektriko in tlakovali poti v vaseh. Ljudje so preprosto dobili delo. Za povrh pa je vlada razglasila področje za narodni park. Na srečo. Prepovedana je sečnja gozda, širjenje njiv in gradnjo kar na počez.

Takšne stvari za domačine kratkoročno delujejo moteče, a je na dolgi rok to še kako koristno. Vedeti  je treba, da v času poletnega monsuna 4 mesece skupaj zdržema pada dež. V trenutku ko posekaš gozd se cele vasi skupaj s prebivalci vred odpeljejo v kanjone.

Trek se začne na višini dobrih 600 metrov in prvih nekaj dni je to potep po ozkih kanjonih z več tisoč metrskimi stenami. Pravzaprav sledimo stari trgovski poti, ki je iz Katmandujske doline preko Himalaje peljala na Tibet. Podnebje je vlažno subtropsko. Paziti je potrebno kam se človek nasloni. V nasprotnom na tebi obvesi pijavka. Neprijetna izkušnja.

Zbudimo se običajno v jasen dan. Popoldne se navlečejo nevihtni oblaki. Zamenja se tudi prebivalstvo. Hindujsko prebivalstvo v Nepalu je pretežno indoevropejskega izvora. To pa ne velja za hribovsko prebivalstvo. To je Himalajo poselilo iz Tibeta in ima tipične mongolske poteze. Za povrh pa so budisti in sicer sekte rdečih klobukov. Njihov vodja je tudi Dalai lama, vendar ne tako zelo poznani Tenzin Gyatso, 14. dalajlama, ki je vodja sekte rumenih klobukov. Ljudje naredijo resnično lep vtis. Stalno nekaj počno, delujejo dobrodušno in se radi smejijo. Tudi s tujci, ki kot z drugega planeta pridemo v njihove kraje.

Po nekaj dnevih stalnega vzpona se stvari začno spreminjati. Nič več banan, hibiskusov, fig in riža. Na poljihse začne pojavljati koruza, krompir in ječmen. Na pašnikih pa se pasejo jaki. Kot zanimivost samica jaka se imenuje nak. Tako je zgodba o jakovem maslu, jakovem mleku in podobnem iz trte izvita. Ko kaj takega omeniš domačinom se začno samo smejati. Na misel mi pride tisti prizor iz filma “Ne joči Peter”, ko je Dolfe v podobi Zlatka Šugmana, po vsej sili hotel pomolsti vola. Dvignemo se izpod drevesne meje in okrog kar naenkrat zasnežene gore. Najprej 5 nato 6 in nato sedem tisočaki. Za povrh pa se končno pokaže tudi naš cilj Manaslu, gora duha: 8163 metrov visok lepotec z dvojnim vrhom.

Leta 1956 so ga kot prvi osvojili Japonci. Pri tem je šlo za prav zanimivo dogajanje. Že dve leti prej je bila na gori ogledniška odprava. Ta je utrla pot po kateri naj bi se povzpeli na vrh. Naslednje leto so hoteli poizkusiti zares. Neuspešno. Takoj po njihovem odhodu je namreč potres razmajal dolino pod Manaslujem, porušil lokalni samostan in pobil nekaj vaščanov. Po mnenju domačinov zaradi tega ker so Japonci razdražili bogove na gori. Tistega leta niso nič opravili. Vse dokler niso prispevali k popravilu škode in s tem potolažili bogove na gori. Očitno zadosti, saj se ti niso kaj dosti upirali odpravi, ki je v nadaljevanju osvojila vrh.

Ponavadi sem utrujeno klamal po strmih poteh, ki so nenavadno bolj ali manj vedno vodile navkreber. Potem pa sem kar naenkrat videl Manaslu. Štefan, ki so ga navadno pestile enake težave, me gleda in pravi: “Madona, kako si kar naenkrat pospešil”. Vse skupaj postane neverjetno lepo.

Z naraščajočo višino težave postanejo vedno bolj očitne. Elektrika izgine, tekoča voda tudi, sedaj spimo na lesenih deskah, veter neprijetno piha kar čez cel dan, vse postane vedno bolj mrzlo. Cene vsega postanejo dražje za faktor 3, 4 in več. Nič čudnega saj je treba prav vse prinesti 10 (deset) dni daleč na hrbtih mul. Obratno sorazmerno se spreminjajo tudi obroki. Izbire je vedno manj, obroki pa postanejo miniaturni. Čapatiji, ki so imeli včasih 40 cm premera in centimeter debeline, se sedaj spremenijo v miniature s 15 cm premera in nekaj milimetri debeline. Kar naenkrat mi je spet prišel na misel istanbulski ratluk, a je ob borni prehrani vse skupaj ostal le prijeten spomin.

Pa nič zato. Pokrajina postaje neverjetno lepa. Vzpenjanje pa tudi. Naredili smo kup nekih aklimatizacijskih vzponov. Mimo čomp do samostana na višini 4500 metrov, pa do baznega tabora na višini 4.900 metrov. Vendar je najhujše bilo še pred nami. Lepega dne vstanemo sredi noči in se začnemo vzpenjati. Ob zori smo na višini 4850 metrov in zdi se da je do prelaza Larke La na višini 5200 metrov le še sprehod. Potem pa se začno težave. Nekaj ur se kotalimo po grušču ledenikov čez drn in strn. Toliko da ne spustimo duše. Vsega trpljenja je enkrat konec in prelaz je konec koncev tu. Vsi dihamo na škrge skupaj z blagoslovom glavobola kot začetka višinske bolezni. Pa se splača pogledati naokoli. Daleč za name na drugi strain doline ostane skupina sedemtisočakov okoli Ganesh Himala. Okoli nas so gore v predverju Manasluja, na drugi strain že Anapurna.

Od te točke pot vodi le še navzdol. Tokrat gre seveda laže. Tri dni spusta ob ledeniški jezerih, morenah in prelepi pokrajini in že smo na koncu trekka. Za nami je 10000 višinskih metrov in 200 km hoje.

Povratek v Katmandu je kot vrnitev v nek drug svet. Še posebej ob obisku botaničnega vrta Godawari, ko mi je za trenutek prišlo na misel, da sem nekje v botaničnem vrtu v predmestju Londona. Od tu nas pot čaka še potovanje na jug države. Ta s Himalajo nima nobene povezave. Reka Trisuli se po mogočnem kanjonu spušča v Terai, ki sodi že v nižino ob reki Ganges. Rafting na reki je precej vratolomna zadeva. Ne le zaradi divje reke, pač pa zaradi “opreme”, ki jo imamo. Še dobro da smo ostali živi.

Terai je nenavadna pokrajina, v principu ravna kot miza. Vsako leto jo za 4 mesece poplavijo padavine monsuna, zato so vse hiše postavljene na kolih. Še pred stoletjem je bilo to močvirno področje popolnoma nenaseljeno. Vzrok zato je bila v malaričnih komarjih, ki so s širjenjem te nevarne bolezni poskrbeli, da se človek tu ni mogel naseliti. Pred drugo svetovno vojno so Angleži močvirja obilno zaprašili s tedaj čudežnim praškom DDT in v nekaj letih malarijo iztrebili. Z vseh strain so se v Terai naselili ljudje in pokrajino spremenili v žitnico Nepala. Na škodo lokalnega ekosistema, ki je bil v celoti uničen……  Z izjemo narodnega parka Chitwan, kjer se je pokrajina ohranila še v nekdanji podobi. Tu se človek lahko popelje z drevaki po džungli, pa gre na safari s slonom in si ogleda bogato floro in favno. Bengalskega tigra (na srečo) nismo videli, videli pa smo nosoroge, gaviala in indijske krokodile. Tisto kar se mi je zdelo čudno so pavi. Imamo jih tudi doma, a to so domače živali. Tu živijo v divjni v svojem naravnem okolju. Res prava paša za oči.

Tako naše potovanje je prispelo do uspešnega konca. Nepal je vsekakor krasna zadeva. Le železne živce  in debelo kožo je potrebno imeti. Da kondicije sploh ne omenjam.