ČRNA GORA: Spet najdena turistična destinacija

Velikih mest pravzaprav nismo niti pogledali. No velika s pogojnikom. Podgorica, nekdanji Titograd je živahno mesto, ekonomski center države. Zraven pa še Danilovgrad in Nikšič. Vse ostalo so gore, planine, neprehodni gozdovi in predvsem številni kanjoni. Naš glavni je bil predvsem Durmitor. To je tisto kar velja.

Črna gora

Spet najdena turistična destinacija

Bloger: JANEZ MIHOVEC

Tisto kar velja pri potepanju po Balkanu je zanimanje. Kako nekoliko drugačen svet funkcionira, kakšne so rane preteklih neumnosti. Kako jim kaže za prihodnost. Potovanje je bilo tako polno presenečenj: vsa do zadnjega so bila pozitivna. Predvsem v smislu, kako lepo je vse skupaj. Na potovanje smo se odpravili kar z lastnim avtom. Dežela je blizu, zakaj se torej voziti z letalom. Za povrh pa je še toliko zanimivih stvar na sami poti. Recimo Imotska jezera, kjer se je nekoč v davnini zrušil kamniti strop nad dvema kraškima jamama, pa sta se razkrili dve kraški jezeri, sredi brezvodne kamnite pokrajine.

Pa legenadrna Dubrovniška republika s svojimi solinami in trdnjavama v Stonu, pa ljetnikovcem Trsteno in predvsem starodavno utrjeno mesto Dubrovnik. Za mejami nekdanje Dubrovniške republike Terra incognita. Boko Kotorsko je vsekakor treba obiskati. Čeljust človeku od navdušenja pade dol. Sredi gora zaviti morski zaliv. Na pobočjih gora so zrasla starodavna mesta. Sredi zaliva sta dva kamnita otočka. Prvi je Sveta Marija od Škrilja. Umeten otoček z romarsko cerkvico, sto metrov stran še en s frančiškanskim samostanom.

Kotor je bil čisto presenečenje. Sanjalo se mi ni, da je to utrjeno benečansko mesto – trdnjava. Nekakšen trikotnik ravnega sveta je obdan z dvema kraškima izvirova ter pečino za mesto, ki je naravna obramba. Vse skupaj je obdano z mogočnim obzidjem. Prava paša za oči.

Nekje nad Boko Kotorsko se dviga Lovčen. Jezus kakšne ovinkaste ceste. Črna gora je res dežela, kjer človek ne vidi ravnega sveta. Cetinje je vsekakor potrebno obiskati. Satrodavna črnogorska prestolnica je zaspano mestece, ujeto v času. Ima vse kar imajo veliki. Kraljevsko palačo, no če sem natančen kar dve. Samostane, upravne zgradbe. Tisto kar je nekoliko smešno pa še vile nekdanjih veleposlaništev evropskih velesil. Pa tudi včasih trpko sedanjost. Demonstracije odpuščenih delavcev, ki so dobili odpoved, ko se njihovi čevlji iz zaprte tovarne nikakor niso zmogli kosati s cenenimi kitajskimi proizvodi.

Lovčen je vsekakor potrebno obiskati. Na vrhu je Njegovšev mavzolej in od tu se vidi praktično po celi državi. Vse do Prokletij in Skadarskega jezera. 

Predvsem Skadarsko jezero navduši. Kraško jezero leži v nekakšni kamniti pokrajini. Je pravzaprav orjaško. Pravo celinsko morje. Plitvine so prekrite z lokvanji, vsepovsod je polo vodnih ptic. Pa tudi nekdanji zapor in ostanki nekdanjih samostanov na otočkih v jezeru.

Velikih mest pravzaprav nismo niti pogledali. No velika s pogojnikom. Podgorica, nekdanji Titograd je živahno mesto, ekonomski center države. Zraven pa še Danilovgrad in Nikšič. Vse ostalo so gore, planine, neprehodni gozdovi in predvsem številni kanjoni. Naš glavni je bil predvsem Durmitor. To je tisto kar velja.

Pred šestdesetimi leti je kazalo na najboljše. Ljudje so bili na Durmitorjem preprosto očarani. Črnogorski narodni park ima prav vse kar imajo najboljši in najlepši. Čudovite gore, jezera, kulturno krajino črnogorskega podeželja, pa tudi najglobji evropski kanjon na reki Tari. Iz leta v leto je bilo v Žabljaku, edinem naselju na robu narodnega parka, več turistične infrastrukture. Rasel je hotel za hotelom, zgradili so smučišče, iz Beograda je na lokalno letališče večkrat na teden priletel čisto zaresni čarterski avion. Vse je kazalo, da se bo Durmitor razvil v center črnogorskega turizma, ki ga bo obiskovala cela Jugoslavija in najmanj pol Evrope ter sveta.

Potem pa je kar naenkrat šlo vse po zlu. Konec 80-tih let je v Jugoslaviji izbruhnila silovita kriza, ki se je nadaljevala v državljansko vojno vseh proti vsem. Dvajset let je vsepovsod okoli Črne gore trajala ta zmeda in ta je imela seveda tudi uničujoče posledice na turizem v Durmitorju in seveda tudi v Črni gori. Šele zadnja leta se turizem na področju Durmitorja spet postavlja na svoje noge. Z razlogom: Durmitor je ostal točno tak kot je bil – neskončno lep in zanimiv.

Naša izkušnja s Črnogorci je bila preprosto prekrasna. Dobrovoljni ljudje, ki izžarevajo ponos in vsebi nimajo prav nobene zlobe. Vedno pripravljeni za klepet in pomoč so ob obisku vsekakor naredili pozitiven vtis. Vse tiste zgodbe o lenobi so čisto iz trte izvite. Trudijo se od jutra do večera in to je tisto kar velja. Popolnoma jim je jasno, da brez njihovega truda in znanja ne bo nikakršnega napredka.

Do Žabljaka smo prispeli po cesti iz Podgorice preko Nikšiča in Šavnika. Moram priznati, da me je bilo na začetku kar malo strah kakšna po cesta po zakotju Dinarskega sveta. V Črni gori res pravzaprav ni ravnega kraja kamor bi človek lahko položil svoj prst. Vsepovsod sami ljubi klanci gor in dol ter naokoli. V naše presenečenje je bila cesta pravzaprav čisto nova. Res je, da prečka čisto prave kanjone, a cesta je moderna in skorajda brez nam doma dobro poznanih udarnih jam. Kdo bi si mislil?

Nacionalni park Durmitor ima kakih štiristo kvadratnih kilometrov površine in je sestavljen iz dveh precej različnih delov. Prvi del je osrednji del gora, ki spadajo k Dinarskemu gorstvu in na Babotovem kuku dosežejo svojo največjo višino 2.523 metrov. Drugi del pa je kanjon reke Tare. Ta je gorovju njegovo nasprotje. Kanjon velja za najglobjega v Evropi in doseže globino 1300 metrov na svoji najglobji točki.

Okrog celotnega narodnega parka teče sedeminosemdeset kilometrov dolga asfaltirana cesta, ki je polna čudovitih pejsažev. Vse pa se dogaja v Žabljaku. Gre za podeželski kraj s kakimi 4000 prebivalci na visoki planoti. Tu je turizem  na polnem pohodu. Skeleti nekdanjih socialističnih hotelov v raznih fazah propadanja še vedno obstajajo, vendar jih nadomešča čisto drugačen pristop. Za avtomobilske obiskovalce je zraslo kar nekaj avtokampov, za tiste, ki pa ciljajo na nekaj več obdobja pa je zrasla kopica novih hotelov družinskega tipa. Poleg tega pa so zrasla čisto prava turistična naselja. Na zunaj delujejo kot podeželske črnogorske hišice s strmimi in skodlami kritimi strehami, a znotraj so čisto pravi moderni apartmaji.

Durmitor vsekakor ni namenjen tistim, ki so namenjeni s copatki pohajati naokrog. Za tiste manj zahtevne je mogoče obiskati številna ledeniška jezera. Kar osemnajst jih je razsejanih po narodnem parku. Najlepše je prav gotovo Crno jezero na samem obrobju Žabljaka. To je jezero superlativov, obdano z gostimi gozdovi in golimi gorami, ki se pno nad njim.

Za tiste bolj zahtevne pa so gore nad jezeri. V moje presenečenje so planinske poti lepo označene, po narodnem parku pa je vrsta planinskih domov. Durmitor ima prav vse kar imajo veliki. Tako smo se povzpeli na vrsto vrhov, eden je bil lepši od drugega. Le na Babotov kuk nam se letos ni uspelo povzpeti. V začetku junija je bil zaradi nenormalno veliko snežnih padavin  v letošnji zimi še vedno zelo veliko snega, tako da bo ta ostal cilj za naslednjič.

Ko človeka zanese v Durmitor je obisk reke Tare prevzaprav obveznost. Od Žabljaka je kanjon oddaljen kakih dvajset kilometrov. Z najvišjih vrhov je kanjon viden že od daleč in sicev obliki orjaške razpoke v sicer planotastem svetu. Vse na Tari se dogaja pri mostu na Đurđević Tari. Leta 1938 so preko kanjona zgradili izjemno atraktiven most, ki v več lokih reko prečka na višini skorajda dvesto metrov. Že nekaj let kasneje so ga v času vojne pošteno zdelali, a danes sije v svoji nekdanji prelestni podobi. Na Tari velja poizkusiti predvsem dve aktivnosti: Zip line in rafting. Preko in ob reki je razpetih več nosilnih žic in izplača se preizkusiti več voženj po žici ob in preko kanjona. Najkrajša ima 500 metrov dolžine, najdaljša 1.400.

Še lepši pa je rafting. Obstaja več variant tega prelepega športa. Za vsakkogar se kaj najde. Najdaljše ture trajajo tudi do tri dni in se nadaljujejo iz Črne gore še v sosednjo Bosno in Hercegovino. Za tiste, ki jim je to nekoliko preveč pa obstajajo dnevne in pol dnevne variante. Vožnja po reki preprosto vzame sapo. Kanjon za razliko od tistega v Koloradu ni gol, ampak na vseh straneh porasel z bojno vegetacijo, tako da je dostop do reke mogoč le na nekaj dostopnih točkah. Reka je neskončno zelene barve in polna brzic. S strani pa v reko teko še zanimivi kraški izviri, polni deroče vode. Potep po reki je tako potep po odsekih mirne vode in belih brzic. Vsekakor zanimiva izkušnja za vsakogar.

Teden dni smo preživeli v tem zanimivem narodnem parku in moram reči, da nam nikdar ni bilo dolgčas. Črna gorar ponuja marsikaj in je vredna vsake minute našega obiska. Z vsakim letom je bolj zanimiva in razvita destinacija. Tisto kar lahko rečem je naslednje: obiščite ta zanimivi kraj in ne bo vam žal. 

Želimo vam varno in TOP doživeto pot!

Vse informacije so točne v času objave.
V kolikor gledata ponudbo z daljšim časovnim odmikom, obstaja možnost, da se je ponudba spremenila. Bodite obvešečeni!

Radi potujete?

Prijavit se na TOP e-novice!

---

Hvala - prejeli smo vašo prijavo.

×

Cart