INDIJA: Dežela mnogoterih kontrastov

Stara legenda pravi, da naj bi nekje na drugi strani Himalaje obstajala skrivnostna dežela po imenu Shangri-La. V deželi se naj bi se cedila med in mleko. Njeni prebivalci naj bi uživali dolgo in srečno življenje in se nasploh imeli zelo lepo. Sploh pa naj ne bi imeli nobenega šefa in nobenih sosedov, ki bi jim parali živce. V deželi naj bi bilo tako lepo, da je nastalo še kar nekaj mističnih dežel v teh krajih: Shamba-la in Khabalunga. 

Po tistem, ko sem imel vsega čez glavo dovolj in preveč in mi je šlo že prav vse in vsi na živce, je končno nastopil čas za odhod. V indijsko Himalajo torej. Mogoče pa Shangri-la kljub vsemu obstaja…….

Indija

Dežela mnogoterih kontrastov

Bloger: JANEZ MIHOVEC

Tokrat sem se na potovanje odpravil s svojim mlajšim, 17 let starim sinom po imenu Miha. Razlogov zato, da sva se odpravila skupaj je pravzaprav bilo več. Kakšen je svet, človek ne ugotovi pred bankomatom v katerem raste denar in hladilnikom v katerem raste hrana. Prav tako ne z izmenjavo mnenj pred računalnikom z virtualnimi prijatelji na Facebooku. Realen svet spoznaš, ko odideš od doma in ugotoviš, da dejanski svet živi na včasih tudi podivjani, nevarni, temni in fino umazani ulici. V svetu torej, kjer je le malokaj zastonj, enostavno in podano gratis na srebrnem krožniku s katerega ješ z zlato žličko.  Drugi /malce egoistični/ razlog je bil v tem, da želim, da se me mulc zapomni ne le kot zoprnega fotra, ki postavlja neprijetne zahteve glede reda v sobi, ki teži glede šole in stalno nekaj utruja, ampak kot nekoga, ki ga je popeljal na konec sveta in mu svet pokazal v vsej svoji lepoti in veličini.

Nekako verjamem, da je bila zadeva uspešna. Prve dni je še izvajal neke pubertetniške fore, pa kmalu sam ugotovil, da delujejo nekoliko neralno in ne vzdrže trezne presoje. Potem pa je s tem prenehal. Razglasil se je za »Pravega moškega« in se v nadaljevanju odzival ne le to ime. Vsem je bil na uslugo, bil je naš ambasador v komunikaciji z domačini. Naše punce so ga nosile po rokah in bil je njihov ljubljenec. Čisto drugače kot njegov precej lesen in krampast fotr. Je pa dostikrat vse skupaj delovalo nekoliko nenavadno: domačini s katerimi smo imeli več opravka so nas klicali po imenih. Torej so tudi njega klicali po imenu, ki jim ga je povedal, torej »Pravi moški«. So že vedeli zakaj…….če že morda ni bilo res, se je pa dobro slišalo.

Bežen pogled na zemljevid pove, da prav na sredini med Evropo in Indijo leži nenavadno področje na katerem so meje zabrisane in kjer se vzpostavlja nov totalitarni režim: ozemlje kalifata Islamske države. Očitno ni zadosti, da se človek pelje 12.000 metrov visoko nad njimi. Nikoli ne veš do kakšnega orožja so se dokopali, zato smo se v obe smeri peljali po ovinkih. V eno smer preko Irana in Perzijskega zaliva. Kakšne so podnebne spremembe in posledice človekove aktivnosti se na okolju vidi že z višine. Vse je presušeno in jezero Urmia, ki velja za eno največjih svetovnih jezer je praktično presahnilo. Nazaj smo se peljali preko Saudove Arabije in Egipta. Prva država je kot kačje gnezdo. Vahabitski režim družine Saud širi teror vse naokoli in hkrati žanje sadove tega početja. Teroristi, ki jih režim podpira so še večji ekstremisti kot oni sami in vojno počasi in vztrajno vračajo na svoje izhodišče. V takšnih razmerah je Egipt kot osrednja arabska država le opotekajoči kolos za katerega nikdar ne veš na katero stran bo padel in kakšno razdejanje bo ob neizogibnem padcu povzročil.

Skrivnostna mesta vsekakor obstajajo. Doha v Katarju je eno izmed teh. Še pred petdesetimi leti, sredi puščave ni bilo ničesar. Potem pa je na podlagi naftnih dolarjev sredi nič zrasla puščavska metropola, načičkana z modernimi nebotičniki. Pravi paradiž, vendar le za izbrane. Za tiste, ki si za bounty čokoladico in jogurtov lonček ananasa lahko privoščijo dati 10 Eurov. Toliko, kot večina ljudi tretjega sveta, zasluži v tednu dni trdega dela.

Delhi je mesto superlativov. Na daleč se vidi, da je po eni strani prestolnica velesile, po drugi strani pa klasična prestolnica tretjega sveta. Široke avenije se razpredajo po mestu. Na eni strani mogočne palače skrite za zidovi in bodečo žico. Na drugi strani barakarska naselja, kjer je kartonska škatla že bogastvo. Zanimivo na indijskih avtocestah je, da se tolerira vožnja po nasprotni strani avtoceste, če se ta vožnja izvaja strpno in varno. Omenjena navada bi bila predmet eksotične akademske razprave, če se tudi mi ne bi prav kmalu ne bi znašli sredi gromozanskega zastoja, kot posledica prometne nesreče. Naš šofer je po nekaj minutnem čakanju gladko obupal. Sredi noči in sredi monsunskega naliva je zavil na drugo stran avtoceste in se sredi norega prometa odpravil po prehitevalnem pasu do prvega izhoda nekaj kilometrov proč nazaj na obvoznico. Ob takšnem ravnanju vse razprave prav hitro potihnejo in človek z lahkoto postane pravi vernik. Vsekakor pa je šofer vozil strpno in varno, karkoli to že pomeni. 

Agra vsekakor leži v hindujski Indiji. Večmilijonska metropola je klasično indijsko mesto. V enem stavku nekontroliran, neobvladljiv kaos, ki nekako funkcionira. V Utar pradeš ne bi pomolil nos prav noben zahodnjak, če v mestu ne bi stal Tadž Mahal. Zgodba je znana. Mahal je bila v 16. Stoletju najljubša žena mogulskega sultana Jahana. Ko je umrla je v sultan ob bregovih reke Yamune postavil najbolj znan spomenik ljubezni. Z Indijo Tadž Mahal nima nobene zveze. Je klasični primer perzijske muslimanske arhitekture. Sultan je na drugi strani reke imel namen postaviti še zase identični mavzolej iz črnega marmorja, vendar ga je pri teh načrtih prehitel njegov sin, sin prej imenovane Mahal in ga gladko odstavil z oblasti ter zaprl v Rdečo trdnjavo prav naproti mavzoleju. Tu naj bi zaprti zdaj bivši sultan hrepeneče do konca svojega dolgega življenja gledal proti mavzoleju in objokoval pokojno ženo. Tako pravi legenda. Cinizem, podprt s kruto realnostjo, pa pove, da je bivši sultan res bil v kletki, da pa je bila ta kletka zlata. Šah Jahan je umrl v starosti 76 let in sicer ga je smrt doletela kot posledica preživahne orgije in smrtonosne kombinacije opija in afrodiziakov. Toliko o neskončni ljubezni in hrepenenju.

Tisto kar me je v legendarni Agri resnično prevzelo je velika razlika med strogim redom, ki velja znotraj kompleksa Tadž Mahal in vsem preostalim mestom. Takoj ko pomoliš nos ven iz mavzoleja v zahodnjaka pljuskne tsunami indijske realnosti. Od vse povsod pridrvi vse polno podhranjenih otrok, sestradanih mamic z novorojenčki, kopica prodajalcev, ki ti na vse mogoče načine poizkušajo prodati kič, ki ga pravzaprav tudi približno ne potrebuješ. Za povrh pa še gore smeti, potepuški psi in blato vsepovsod. Indija takšna kot pač je. Ceste v mestu so prometne arterije kot je že njihov osnovni namen, za povrh pa tudi prostor, kjer neprestano teče boj za obstanek. Na cesti velja pravilo močnejšega, prometnih predpisov se ne upošteva, veljajo refleksi, najvažnejši del vsakega vozila pa je precej močna hupa, ki je namenjena le temu, da se druge opozori nase. V takšnih razmerah je pločnik precej varnejša izbira. Pa čeprav je treba od časa do časa dvigniti noto in prestopiti truplo človeka, ki je umrl v bližnjem barakarskem naselju in na pločniku čaka, da ga odpelje komunala. Toliko torej o tem, kakšen je realni svet….

Naš glavni cilji ni bilo nižavje ob Gangesu, pač pa Himalaja. Bolj natančno področje Malega Tibeta na obmejnem področju s Kitajsko imenovano Ladakh in Zanskar v zvezni državi Jammu & Kašmir. Ladakh leži na drugi strani Himalaje in je razen preko dveh vratolomnih cestnih prelazov dostopen le z letalom. Letenje v te kraje je malce nenavadna reč, če pa je za povrh še monsunsko obdobje, pa še toliko bolj. Letala lete le navsezgodaj, saj v popoldanskem času prihaja do močnih vetrov in neviht. Pa še tako to ni najbolj zanesljivo. Zapletlo se je že na začetku, ko so dva leta odpovedali in so potniki ostali z dolgimi nosovi. Nas na tretjem letalu pa so v Delhiju le nekako spravili v zrak. Pa so se že kar takoj začele težave. Letimo zahodno od Nanda Devi-ja, ko začne stevardesa jecljajoč razlagati, da je na cilju vreme slabo in da je čisto mogoče, da se bo treba vrniti. Ravno sem izpustil vse kletvice, ki jih poznam, ko je prišlo obvestilo, da se je vreme izboljšalo in da bomo »poizkusili pristati«. Kako se je vreme izboljšalo nimam pojma, saj je bilo globoko spodaj še vedno morje oblakov.

Letališče v Lehu je nekoliko »samosvoje«. Leži v globoki kotlini, v slepi dolini nekoliko nad tokom reke Ind. Letalo divje zaokroži in se začne spuščati. Prav kmalu se znajdemo v oblakih in letalo še naprej kroži ob ničelni vidljivosti. Le tu in tam se oblaki pretrgajo in vidijo se pobočja gora. Pri najboljši volji so se mi zdele stene prekleto blizu letalskih kril. Na relativni višini kakih tisoč  pademo iz oblakov in znajdemo se v zaviti dolini. Letalo ne leti naravnost proti pisti, ampak cikcaka spuščajoč se po dolini. Tik pred pristankom poleti še skozi ozko zajedo na kateri stoji samostan in pobočjem na levi in se spusti na pristajalno stezo. Vsak poizkus pristanka je že tudi končni pristanek, saj je na koncu piste pobočje slepe doline s tisoč metrov visokim pobočjem. Kako je poizkus pristanka uspešen, je pa že drugo. Pista je čisto kratka. V trenutku, ko se je letalo na vseh treh točkah dotaknilo tal, je pilot na polno pritisnil na zavoro in motorje prestavil v vzvratno. Potniki je zabilo v sedeže, ampak pristalo smo pa kljub vsemu. Na misel mi je prišel citat iz znanega filma, ki pravi takole » I am too old for this shit«. No ja, pa naj bo. Sedaj smo končno na cilju v Himalaji in sedaj bo menda konec nošnje glave na prodaj……… Pravzaprav se ne bi mogel bolj zmotiti.

Po hindujski Indiji v Delhiju in Utar Pradešu smo se znašli v budistični Indiji. Ladakh leži na zavetrni strani Himalaji in le redke kaplje dežja se prebijejo na drugo stran. Tako je pokrajina še najbolj podobna visokogorski puščavi z redkimi oazami ob rekah, ki so vse po vrsti delo človeških rok.

Leh je v vsakem pogledu svetovljansko mesto. Poleg budistov tibetanskega videza se je v zadnjih desetletjih iz od vojne razrušenega in turistično opustošenega Kašmirja priselilo kar nekaj muslimanov. Z orlovskimi nosovi, črnimi bradami in oblečeni  po svoje so prepoznavni že na daleč. Kakršni koli talilni lonec med obema kulturama ne pride v pošev. Prav tako pa tudi ne kakršne koli mednacionalne napetosti. Na celotnem področju je vojske toliko, da ti hodijo eden preko drugega. Z razlogom. Indija je v zadnjih desetletjih vodila štiri vojne s Pakistanom eno pa za povrh še s Kitajci. Nobena meja ni določena in frontne črte se imenujejo le LOC (line of control) Za povrh pa imajo indijske varnostne sile precej opravka z domačo peto kolono (beri muslimani) in zato ne poznajo šale. Za človekove pravice tu še niso najbolj slišali. Samo v Kašmirju je v zadnjih dveh desetletjih daleč stran od javnosti padlo 68.000 ljudi po uradnih podatkih. V takšnih razmerah se nergače ne obravnava v rokavicah. Potencialni prekocuh za dolga leta izgine v zaporih, njemu v opomin in preostalim v svarilo. Poleg domačinov za globalizem poskrbe popotniki s celega sveta.

Pokrajina je preprosto prelepa. Sicer rjave gore so prekrite s snegom. Nad njimi je modro nebo, v dolinah pa ob rekah oaze polj na katerih raste oljna repica in ječmen. Naselja so zrasla ob samostanih, gompah, ki so običajno na skalnih rogljih. Imajo strehe zlate barve in pobeljene z belo barvo z zanimivo precej velikimi okni. Pod samostani se stiskajo vasice kot kopice nametanih hiš z ravnimi strehami in obdane s polji. Precejšen del prebivalstva ima navado, da del ali celotno življenje preživi po samostanih in tako le ti dihajo s celotno skupnostjo. Ni mi sicer jasno kako lahko prebivalci skromnih vasic vzdržujejo tako veličastne zgradbe, posebej ker se glavni menihi zelo radi naokoli sprehajajo z najmodernejšimi mobilnimi telefoni in prevažajo z mogočnimi avtomobili. Na tem mestu sem hotel začeti s kritiko, pa bom raje tiho. Kot da je pri nas kaj drugače. Cerkveni princi pri nas doma prav tako žive na veliki nogi na stroške državljanov, ko pa njihove megalomanske gospodarske ideje propadejo v blatu banditskega kapitalizma, pa se nonšalantno tišči glave v pesek.

Zanskar je mogočna reka, ki priteče z juga in se pod Lehom izliva v Ind. Po reki se da pluti in seveda smo šli na rafting. S slednjim imamo kar nekaj izkušenj, a ko smo videli reko, človeka kar stisne v želodcu.